Društvo si prizadeva, da bi se s svojim delom in s svojimi člani vključilo v normalni tok življenja na vseh področjih človekovega ustvarjanja, tudi v kulturi. Kulturna dejavnost temelji na razvijanju kulturnega življenja paraplegikov.
Pri vsakem srečanju, prireditvi ali izletu skušamo dejavnost popestriti z nastopom naših članov ali drugih kulturnih izvajalcev, na samih izletih pa si ogledamo kulturne znamenitosti obiskanega kraja.
Poleg vseh udejstvovanj na področju kulturne dejavnosti se zagotovo lahko ponašamo z našimi člani-slikarji, ki občutke svoje notranjosti izražajo s prelivanjem barv na platno. Njihov način izražanja je nenavaden v primerjavi z neinvalidnimi slikarji, saj upodabljajo v prisilnem sedečem položaju, nekateri pa zaradi težke prizadetosti okončin celo s čopičem v ustih.
V naših vrstah imamo člana-slikarja, ki upodablja s čopičem v ustih (Roman Gruntar) in je član mednarodnega združenja slikarjev VDMFK (Vereinigung der Mund und Fussmalenden kunstler in aller welt), ki rišejo z usti ali nogami.
ROMAN GRUNTAR
Roman Gruntar je likovni samorastnik, ki se je rodil v Breginjskem kotu 1. 2. 1965. Osnovno šolo je končal v Kobaridu. Po končani osnovni šoli se je izučil za poklic avtomehanika. Leta 1998 si je v prometni nesreči poškodoval hrbtenico.
Roman Gruntar je v letu 2002 postal štipendist Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami. Trudi se izobraziti na likovnem področju, saj se zaveda, da s tem odkriva nov svet v katerem na neposreden način izraža trenutno stanje duha. Splet nesrečnih ali srečnih okoliščin ga pelje tja, kjer prej še ni nikoli bil. Prav zato se mu ponujajo možnosti, ki jih mogoče drugače ne bi nikoli odkril. Če parafraziramo; življenje je igra, ki vedno poišče pravo pot. Enostavno likovno sporočilo krajinskega slikarstva je nekakšen daljni odmev tistega, kar je v njemu in še vedno kliče k naravi. Opazimo nenehno spogledovanje z nečem novim, ki mu po svoje riše barve zdajšnjega drugačnega življenja.
Gruntar se je s svojimi slikami odločil vstopiti v svet likovne umetnosti in v njej išče tisto, kar je s poškodbo hrbtenice izgubil. To pa je dobra popotnica, da z likovno govorico poišče odgovore na temeljna vprašanja o lastnem bivanju, o življenju in umetnosti.
ZORICA RAZBORŠEK
Zorica Razboršek se je rodila 26. septembra 1953 v Anhovem. Parapleginja je postala v letu 1973, ko si je v prometni nesreči poškodovala hrbtenjačo. Toda to ni bilo dovolj, usoda je še enkrat kruto posegla v njeno življenje. Zorica je zelo talentirana slikarka. Upodablja krajine, živali, še posebej pa so lepa in zanimiva njena tihožitja. Rada obiskuje likovne delavnice in veliko ustvarja.
Po tragedijah se je podala v svet slikarstva. Začela je z oljno tehniko večjih in manjših formatov pod vodstvom mentorja akademskega slikarja Adela Seyouna. Priključila se je likovni sekciji »Korada,« obiskuje pa tudi likovne delavnice pri Zvezi paraplegikov Slovenije pod vodstvom Rassa Causeviga in Jožeta Potokarja.
Vsa njena dela so na večjih platnih, kar zahteva več premišljevanja o pravilni kompoziciji motiva, uporabi ustreznih barvnih kombinacij, čeprav oljna tehnika, ki jo je za začetek izbrala, dovoljuje neskončne popravke.
KLAVDIJ LEBAN
Klavdij Leban se je rodil 23. aprila 1964 v Ljubljani, otroštvo pa je preživel na Idriji pri Bači.
Po končani osnovni šoli se je vpisal na srednjo trgovsko šolo in se s starši preselili v Tolmin. Po končani srednji šoli se je zaposlil kot prodajalec v salonu pohištva Tolmin. Tam je delal vse do novembra leta 1989, ko si je pri akrobatskem letu z zmajem poškodoval hrbtenico in ostal tetraplegik. Po dolgem okrevanju je bilo potrebno z vso voljo in trudom začeti z novim življenjem. Živi in deluje v Tolminu s hčerko Claudio in s svojimi starši.
Pri poslikavi panjskih končnic se je prvič srečal s slikarstvom. Kasneje se je lotil slikanja in ko so to izvedeli slikarji z Zveze paraplegikov Slovenije, so ga povabili zraven. Sedaj redno obiskuje likovne delavnice, ki jih organizira Zveze paraplegikov Slovenije.
Podobe igrajo bistveno vlogo v naši komunikaciji, v našem učenju in v našem reprezentiranju sveta, zato je tudi Klavdij Leban vstopil v ta novi svet, kjer dobijo življenjska vprašanja neko novo dimenzijo. V slikarstvu sta ponavadi tesno povezana slikar in podobe, ki nastajajo izpod čopiča ustvarjalca. Tako je tudi pri Lebanu, ki najraje upodablja v olju na platno motive iz okolice, ki ga obdaja.
;)
;)
;)
